Pot Cagive v Razredu 500: Zgodba o Strasti in Pogumu
Pustolovščina Cagive v razredu 500 predstavlja neverjetno zgodbo o strasti in pogumu, ki se je začela v majhni delavnici in se dvignila do najvišjih ravni motociklizma. Zgodovina italijanske Cagive v svetovnem prvenstvu 500 se prične leta 1980, ko se je začela ta izjemna pot. Gre za pripoved o neizmerni strasti, trdem delu in osebnih žrtvah, ki so se začeli leta 1950 z vizijo Giovannija Castiglionija (od tod tudi ime CAstiglioni GIovanni VArese). Na začetku 80-ih let se je v glavah mehanikov Cagive pojavila drzno načrtovana ideja, sanje, ki so upravičevale neštete ure trdega dela v delavnici: cilj je bil uvrstiti Rdečo iz Vareseja med velike v razredu 500. Kljub velikim izzivom je bila v tistem času ogromna strast dovolj za sanje o konkuriranju z nedosegljivimi japonskimi velikani z motorjem, izdelanim v majhni delavnici.
Ta velika pustolovščina se je začela 24. avgusta 1980 v Nemčiji z Virginio Ferrarijem. Na žalost začetek ni bil obetaven: Cagiva 1C2, hibridni projekt z motorjem Yamaha TZ 500, je v rokah Italijana doživela neuspeh, saj ni uspela prevoziti niti prvega kroga. Tudi leto 1981 se je končalo v ozadju, saj Cagiva ni uspela zasedati višjih mest. Kljub temu so se z novim pogumom odločili za naslednje leto in predstavili model 3C2, ki je vključeval tehnične rešitve, podobne tistim pri japonskih tekmecih. Prvi uspeh se je zgodil v Hockenheimu, kjer je Jon Ekerold osvojil prvo točko za Cagivo v svetovnem prvenstvu.
Z željo po premagovanju velikega izziva, ki je pred njimi, Cagiva za sezono 1983 predstavi novo, tehnično napredno zasnovo, vključno z motorjem, ki deluje kot nosilna struktura. Kljub upanju na uspeh pa je bil rezultat izjemno razočaranje. Motor se je izkazal za izredno neukrotljivega, kar je povzročilo številne težave Jonu Ekeroldu in Virginiju Ferrariju. Zato se je hiša iz Vareseja za naslednje leto odločila poiskati najboljše dirkače tistega časa in izbrala svetovnega prvaka iz leta 1981, Marca Lucchinellija. Kljub velikim pričakovanjem pa realnost ni izpolnila upanj. Italijanu ni uspelo najti pravega občutka za Cagivo niti v letu 1984 niti v naslednjem letu, kar je pripeljalo do dveh sezonskih neuspehov. Hiša iz Vareseja se je kljub velikim prizadevanjem znašla na dnu in morale ekipe je bilo na najnižji točki.
Kljub težavam pa je Cagiva leta 1986 videla priložnost za preboj in se odločila, da Kennyju Robertsu ponudi priložnost za testiranje njihovega motorja na dirkališču v Misanu. Izjemno pozitivna ocena "Marziana", zlasti glede moči motorja, je ekipi dala novo upanje, kar je privedlo do predstavitve modela C587 leta 1987. Kot del nove strategije so zamenjali rdeče-srebrno barvno shemo z enotno rdečo, ki je postala prepoznavni znak motorja. Tehnične novosti so se izkazale za uspešne, saj so novi dirkači, De Radigues in Raymond Roche, končali zadnje dirke sezone z odličnim petim in četrtim mestom. Cagiva je končno lahko začela tekmovati z največjimi imeni v motociklizmu!
Za naslednje leto so se odločili za vrhunskega dirkača Randyja Mamolo, katerega prisotnost je Cagivi prinesla zgodovinsko zmago na Veliki nagradi Belgije. Zaradi odličnih rezultatov so se pričakovanja za leto 1989 dvignila na najvišje nivoje. A znova so se upi sesuli tik pred ciljem.
Leto 1993 z Mladinom in Chandlerjem ni prineslo veliko uspeha, vendar je z Johnom Kocinskim prišla nova svetla točka: Agostini je izkoristil težke razmere med dirkačem in Suzukijem ter ga angažiral za zadnje štiri dirke sezone. Kocinski je na domačem dirkališču Laguna Seca presenetil vse in Cagivi prinesel drugo zmago v njeni zgodovini. Leto 1994 je bilo polno visokih pričakovanj za ameriško-italijansko kombinacijo, pri čemer je prva dirka takoj prinesla uspeh z tretjo zmago za hišo iz Vareseja.
Na žalost je bila to ne le zadnja zmaga te sezone, temveč tudi zadnja v zgodovini Cagive v razredu 500. Pomanjkanje finančnih sredstev je preprečilo nadaljnje uspehe italijanske hiše. Zgodba se je končala prav v trenutku, ko se je zdelo, da so se vsi dejavniki uskladili za uspeh, kot sanje, prekinjene na vrhuncu. Kljub temu je ta zgodba pustila pomemben pečat v svetu motociklizma, dokaz, da lahko tudi najbolj ambiciozne sanje, podprte s strastjo, vzniknejo v majhni delavnici.
