Dovolj je omeniti ime Jamesa Hunta, da se takoj spomnimo klasične podobe, ki so jo leta ustvarjali o njem: odličen dirkač, privlačen in divji, ženskar, ki je svoj uporniški življenjski slog združil z naravnim talentom. Vendar je o Jamesu Simonu Wallisu Huntu še veliko več, kot le te znane anekdote.
Uporniški športnik. James Hunt se je rodil 29. avgusta 1947 v Londonu v premožni angleški družini. Njegov oče je bil uspešen borzni posrednik, James pa je odraščal v prestižnih šolah, kot je Wellington College, kjer je svojo neukrotljivo energijo usmerjal v šport, kot so kriket, nogomet in tenis. Njegova ljubezen do avtomobilskih dirk se je rodila konec šestdesetih let, ko je sodeloval na dirki v Snettertonu z Mini Cooperji, nato pa si nabiral izkušnje v Formuli Ford in Formuli 3. Čeprav je talent bil prisoten, mu rezultati niso bili naklonjeni, saj je vozil tehnično nepopolne dirkalnike. Leta 1972 pa je srečal Lorda Alexandra Hesketha, ki mu je dal priložnost v Formuli 2 in ga postavil za volan rabljenega dirkalnika March, s katerim je začel dosegati solidne rezultate.
Vstop v Formulo 1. Lord Hesketh je leta 1973 Jamesu omogočil vstop v svet Formule 1 z Marchom 731, za razvoj pa je poskrbel izjemni Harvey Postlewaite. Kljub pričakovanjem konkurence je Hunt začel osvajati pomembne rezultate in dvakrat stal na stopničkah, na dirkah na Nizozemskem in v ZDA. Sezono je končal na osmem mestu in prejel prestižno Campbellovo trofejo kot najboljši britanski dirkač. Hesketh Racing je bil vse resnejši tekmec, leta 1974 pa so osvojili še tri uvrstitve na stopničke, medtem ko je leta 1975 Hunt slavil svojo prvo zmago na Veliki nagradi Nizozemske, ko je premagal Ferrarija Nikija Laude. Visoki stroški Formule 1 pa so moštvu finančno škodili, kar je prisililo Lorda Hesketha, da je umaknil ekipo.
Prehod v McLaren. Ko je bilo videti, da se Huntova kariera bliža koncu, mu je sreča ponovno nasmehnila. Emerson Fittipaldi je zapustil McLaren, kar je ekipi omogočilo, da sklene pogodbo z Jamesom Huntom. Že ob svojem prvem nastopu na Veliki nagradi Brazilije leta 1976 je osvojil najboljši štartni položaj. Kljub težavam na začetku sezone, kjer sta bila Lauda in Ferrari dominantna, je Huntova prva zmaga za McLaren prišla na Veliki nagradi Španije. A potem je sledila Lauda nesreča na Nürburgringu, ki je ponovno odprla vrata za boj za naslov. Hunt je izkoristil Laudo odsotnost in zbiral pomembne točke, medtem ko je Lauda po samo 45 dneh od nesreče dosegel herojsko četrto mesto v Monzi. Hunt je nato osvojil dve zaporedni dirki in na zadnjo dirko v sezoni prišel s samo tremi točkami zaostanka za Laudo.
Osvojitev naslova prvaka. Dogodki na dirki na Japonskem leta 1976 so legendarni: dirkališče Fuji je zajel močan dež, zaradi katerega večina dirkačev ni želela tekmovati. Fittipaldi, Hunt, Lauda in Mayer so bili poklicani k Ecclestonu, ki jim je ukazal začeti dirko, nato pa se sami odločiti, ali nadaljevati ali ne. Hunt in Lauda sta se dogovorila, da se po dveh krogih ustavita, a Lauda se je odločil, da bo zaradi nevarnih razmer izstopil. Hunt pa je po ukazu McLarna nadaljeval in v zadnjih krogih uspel priti do tretjega mesta, kar mu je prineslo naslov svetovnega prvaka.
Začetek zatona. Žal je Huntova zmaga v svetovnem prvenstvu sovpadla z zatonom njegove kariere. Leta 1977 je sicer osvojil tri zmage, a naslov je ponovno pripadel Laudi. Leta 1978 se je udeležil tragične dirke v Monzi, kjer je umrl Ronnie Peterson, za nesrečo pa je Hunt obtožil Riccarda Patreseja, ki ni bil kriv. Leta 1979 je prestopil v ekipo Wolf, a je sezona šla od slabega k slabšemu, kar ga je prisililo v predčasen odstop. V svoji knjigi "Piloti, che gente!" je Enzo Ferrari Jamesa Hunta uporabil kot primer dirkačeve življenjske poti: ko je dirkač lačen uspeha, vloži vse svoje moči v zmago, a ko osvoji naslov, ga zaslužena slava in pritiski oddaljijo od njegove osredotočenosti, kar vodi v zaton.
Prezgodnje slovo. Po koncu kariere v Formuli 1 je Hunt zaradi razsipnega življenjskega sloga utrpel finančni zlom. Pomagal mu je Niki Lauda, njegov dolgoletni prijatelj in rival, ki mu je pomagal spraviti življenje v red. James je opustil svoje prejšnje razvade in postal komentator Formule 1 za BBC. A njegov življenjski slog brez omejitev je kmalu terjal svoj davek: 15. junija 1993 je James Hunt umrl zaradi srčnega infarkta.
